Preventiva in ohranjanje zdravja

V klubu tukaj&zdaj vas vabimo na serijo predavanj o preventivi in ohranjanju zdravja, ki jih bo vodila predavateljica Suzana Uršič.

Predavateljica se že vrsto let ukvarja s preventivno dejavnostjo, promocijo ohranjanja zdravja in skrbi za telo ter dobro počutje. Sodeluje s priznanimi strokovnjaki s področja klasične in alternativne medicine, tako doma in v tujini, kot so družinski zdravniki, internisti, stomatologi, fizioterapevti, ortopedi, alergologi, kineziologi, pa tudi specialisti s področja bioresonance, homeopatije, bioterapije in osebnega trenerstva.

Predavanja so brezplačna, po želji in zmožnosti lahko slušatelji dajo prostovoljni prispevek za kritje materialnih stroškov.

Zaradi zagotovitve mest so zaželjene prijave. Prijave vedno zbiramo do petka pred posameznim predavanjem – svojo lahko posredujete na suzana.f.ursic@gmail.com.

NAPOVEDNIK PREDAVANJ:

Ponedeljek, 13.6.2016, 18.00
ZAKAJ ŽIVALI NE UMIRAJO ZA SRČNIM INFARKTOM? KAKO PREPREČITI BOLEZNI SRCA IN OŽILJA.

Opis:
Na predavanju boste izvedeli kaj je pomembno za naše ožilje in kaj lahko sami storimo za ustrezno stanje arterij.

Po predavanju bo možnost za pogovor.

Ponedeljek, 20.6.2016, 18.00:
KATERI ORGAN JE NAJPOMEMBNEJŠI V VAŠEM TELESU? POMEN RAZSTRUPLJANJA IN RAZKISANJA TELESA

Opis:
Na predavanju boste izvedeli o vplivu toksinov na naše organe, o povezavi med zakisanostjo telesa in boleznimi.

Po predavanju bo možnost za pogovor.

Ponedeljek, 27.6.2016, 18.00
SONCE IN KOŽA

Opis:
Kako pripraviti kožo, da bo naše srečanje s soncem prijetno? Kako jo zaščititi in kasneje nahraniti? Kakšni so triki za lepšo, dolgotrajnejšo in enakomernejšo porjavitev? Vse to in še marsikaj med prijetnim druženjem.

Po predavanju bo možnost za pogovor.

“hodim, torej sem” – pogovorni večer z atletom

Hoja je sila širok pojem. Vsi načini hoje, ki vsebujejo osnovni element hoje, torej korak, spadajo pod skupno streho oz. imenovalec “hoja.”

hoja

V tokratnem pogovornem večeru se bomo o hoji pomenkovali z veteranom jugoslovanske državne atletske reprezentance, ki je profesionalnemu športnemu udejstvovanju posvetil kar četrt stoletja in se še vedno lahko pohvali z aktualnim državnim rekordom v hitri hoji.

V točki tukaj&zdaj bo g. Milan Balek vodil konstruktiven razgovor o hoji, kjer se bodo med njim in udeleženci debate izkristalizirala razna mnenja in konfrontacije, izpostavila se bodo vprašanja in pogledi posameznikov o hoji, naslovljene pa bodo še različne teme – promocija hoje, hoja za zdravje, družbeni in družabni pomen hoje, kakšna je razlika med hojo in tekom. Vse to in še več v naši večerni športni debati.

Zaradi zagotovitve mest so obvezne predhodne prijave na: tockatukajinzdaj@gmail.com ali 040 800 895.

Kaj je okultno?

Spodnji zapis je nastal kot poskus povzetka in obnove našega pogovora o naravi in družbi okultnega, ki smo ga izvedli na Družboslovni sredi 29.10.2014, in čeprav je zapis slabo nadomestilo za osebno doživetje razgibane debate, upamo, da bo bralca nagovoril, predvsem pa spodbudil k lastnemu toku razmišljanja in iskanja novih znanj.

okultno

Kaj je okultno?

Če se najprej posvetujemo s slovarjem slovenskega knjižnega jezika, bomo v njem za pojem okulten našli naslednje vpise:  1. knjiž. neviden, skriven: okultni vzroki; 2. okultističen: okultne skrivnosti / okultne vede / okultna psihologija – psihologija, ki proučuje okultne pojave; medtem ko slovenščina besedo okultizem pojmuje kot nauk o spoznanju skrivnostnih, nedostopnih stvari: seznaniti se z okultizmom / očitati komu okultizem – ukvarjanje s tem naukom.

Če se v naslednjem koraku posvetujemo s poljudnimi viri informacij (torej z internetom), bomo seznam tolmačenj pojma okultno nadgradili z opredelitvami, da gre za znanje o paranormalnem (o »neizmerljivem« v nasprotju z »merljivimi« stvarmi, ki so domena znanosti); da gre za znanje, ki je namenjeno/dostopno/dovoljeno le izbranim posameznikom ali skupinam, oz. da gre za znanje, ki mora ostati skrito; da je to del globlje duhovne realnosti in hkrati njeno iskanje, ki sega preko razuma in domene »fizikalnih« ved; da je pojem v določenih kontekstih istoveten s pojmom ezoteričen in s pojmom »arkana,« ki pomeni veliko skrivnost; da pojem zajema tudi različne združbe in organizacije kot tudi njihove nauke, z njimi povezano literaturo in filozofijo; da v širšem kontekstu obsega različne prakse, od alkimije do astrologije, numerologije in raznih izvenčutnih zaznav; da okultnim praksam sledimo v vseh večjih religijah, filozofijah in verskih strukturah.

Na približno tem mestu in s približno tem predznanjem pa se je začela tudi naša debata na družboslovni sredi.

Znotraj velikih religij – judovstva, islama, hinduizma, krščanstva res lahko sledimo razvoju naukov, ki na splošno veljajo za ezoterične, mistične, okultne: kabala, sufizem, vedanta, gnosticizem. V vseh naukih srečamo različne prakse, védenja, razmišljanja, ki po svoji globini in usmerjenosti, po načinu razlag, ki jih podajajo, odstopajo od tradicionalnih in utečenih dogem, značilnih za verske struje znotraj katerih so se izoblikovali.

Med vse te mnogotere struje in frakcije znotraj verskih tradicij lahko (v skladu z občin gledanjem in prepričanjem)prištejemo še široko paleto antičnih, starih in modernih praks, od Wicce do poganstva in Theleme pa še bi lahko naštevali. Na istem seznamu se je kmalu zanšel tudi Newton s svojimi okultnimi izleti v alkimijo in kronologijo.

Tako smo se kmalu dotaknili vprašanja empirične dokazljivosti  tistega, kar dojemamo kot okultno, in izpostavili razliko med čutnim in čustvenim – čutni del realnosti je tisti, ki ga zaznavamo s čutili, je merljiv in empirično dokazljiv, medtem ko je čustveni del realnosti tisti ki sega preko fizičnega in fizikalnega, je neizmerljiv in empirično nedokazljiv.

Pogovor je seveda hitro zavil v smer opozicije med znanostjo in okultizmom, kjer je bilo izraženo mnenje, da je znanost tista, ki »odkriva,« okultizem pa je druga stran tistega, kar je odkrito oz. razkrito z znanostjo. Zazdelo se nam je, da okultno vedno obstaja v nasprotju z nečim, kar je priznano in smo se vprašali ne »kaj okultno je,« ampak »kaj okultno ni« – glede na splošno sprejete in priznane doktrine v poljubnem prostoru in času.

Sama od sebe se je ponudila primerjava, da je blia namesto današnje empirične znanosti v srednjem veku cerkev tista, ki je strogo označila odstopanje od njej lastnih dogem kot heretične – ne pa »okultne,« kajti ta izraz naj bi se pojavil šele v novem veku (16.stoletje), z nastopom znanosti.

Pri vprašanju razločevanja med znanostjo in okultnim smo se seveda ustavili tudi pri vprašanju, zakaj sploh obstaja potreba po ločevanju med enim in drugim in kje je meja; ugotovili smo, da je tudi potreba po razločevanju med okultnim in znanstvenim novoveška, kajti prej v takšni obliki razločevanje ni bilo prisotno, temveč se je razvilo šele z dobronamernimi naravoslovci novega veka, ki so bili »obremenjeni  z empirizmom.«

Pred razvojem naravoslovnih véd v novem veku, ki so sčasoma pripeljale do vseh čudes moderne znanosti, je za razlage nepojasnjenh dogodkov in nenavadnih razsežnosti realnosti in pojavnosti skrbela neka duhovna avtoriteta (šaman, visoki svečenik, vrač, duhovnik, augur), ki je (po lastni navedbi) ta mogočna znanja dobila od božanskih ali nezemeljskih sil ali bitij.

Na tej točki pa se seveda kar samo od sebe porodi vprašanje, kako pa ostali, »neposvečeni,« ločijo med tistimi, ki dejansko posedujejo neko okultno znanje, in med bleferji, ki zatrjujejo, da imajo znanje, pa ga nimajo. Žal na to vprašanje dokončnega odgovora nismo našli, lahko pa si vsak po svoje predstavlja živopisanost mnenj v tem delu diskusije.

Ne gre pa zanikati dejstva, da so zgodovinske (in tudi mnoge ne-povsem-zgodovinske-čeprav-bi –rade-to-bile) knjige polne oseb in združb, ki so zatrjevale, da posedujejo mogočna in vplivna znanja. Žal nismo poklicani, da bi razsodili med pravičniki in bleferji, ampak kot občasni vestni skeptiki lahko vidimo analogijo z vlogo t.i. »tricksterja« – šaljivca, lumpa, sleparja ali goljufa, ki nastopa v mnogih ljudskih (in verskih in mitoloških) izročilih in se ponaša z obskurnimi znanji ter je poln trikov in zvijač, s katerimi kljubuje ustaljenim družbenim normam in pravilom.

Zgodovinsko gledano so gotovo obstajali ljudje, ki so zavzeli vlogo »tricksterja,« svoje (dejansko ali namišljeno) znanje ponudili vplivnim osebam v družbi in tako poskrbeli (predvsem) za lasten (pa občasno tudi za tuj ali družbeni) blagor. Verjetno bi v izročilu takših svetovalcev mogli najti tako primere dobre, kot tudi slabe prakse.

Dejansko pa se še na začetku novega veka pojavljajo primeri kraljev in kraljic, ki so imeli osebne astrologe in alkimiste, čeprav so hkrati izdajali zakone in odloke o prepovedi čarovništva. Tudi med politiki moderne dobe se ne manjka takih, ki (skrivno) za mnenje povprašajo astrologa.

Skrita in vplivna znanja so torej zgodovinsko gledano v službi tistih, ki (že) imajo moč in vpliv ter s tem tudi »pravico« do uporabe znanj, ki so »nepriviligiranim« prepovedana.  Iz te opazke se je pogovor spet razvil v smeri skritih znanj, ki dajejo posebno moč in avtoriteto tistemu, ki so mu razkrita. To je še ena od možnih interpretacij okultnega znanja – da je dostopno le izbrancem, medtem ko mora večini (neposvečenih, neizbranih) ostati skrito.

Zgodovinsko gledano smo poskusili izluščiti pragmatične, ekonomske, družbene in verske potrebe po oblikovanju skritih/skrivnih združb, z dostopom do nekih posebnih znanj in ker je znanje moč, tudi s posedovanjem posebnih moči.  Brez dvoma se je v zgodovini človeštva večkrat (ali pa raje ničkolikokrat) primerilo, da se je zaradi sprememb v družbi, ekonomiji, politiki in veri ta ali ona združba, struja, organizacija znašla na robu družbeno sprejemljivega, ker je v novem sistemu predstavljala grožnjo stabilnosti in varnosti taistega sistema. Logična posledica takih sprememb je umik v neko »podzemlje« družbe, v tajnost, skritost in nedostopnost. Razlogi za ohranjanje visokih skrivnosti so lahko raznoliki – če za primer navedemo le eno od najbolj slavnih zgodovinskih zgodb – o grškem ognju – bomo kar ustrezno ilustrirali ta del naše debate.

Sestavine, ki so bile ključne za izdelavo grškega ognja in postopek njegove izdelave so bile strogo varovane skrivnosti, kar je povsem razumljivo, glede na to, da je bila od tega odvisna obramba (ali pa uspešen napad na sovražnika). V tem primeru je znanje neposredno dajalo moč imetniku tega znanja. Skrivnost grškega ognja je bila tako strogo varovana, da še danes ni znano kako in iz česa (točno in natančno) je bil narejen, kajti sestavin in postopka ne najdemo v nobenem literarnem viru (niti v ustnem izročilu).

Zamislimo si torej združbo ali pa srednjeveški ceh mojstrov, ki so ljubosumno varovali svoje »poslovne« skrivnosti. Dodajmo k temu še dejstvo, da niso bili ljudje nič manj – verjetno pa mnogo bolj – vraževerni kot smo mi danes, ter da vraže pogosto vsebujejo zaklinjanja, rituale in razne druge prakse, ki naj bi pomagale doseči namen zaklinjalca – pa počasi dobimo zaprto družbo ljudi, ki tradicionalno izvaja svoje posebne rituale in čuva skrivnosti svoje obrti.

Ob zaključku tega dela pogovora smo se zedinili predvsem v mnenju, da je danes najbolj okultna (po svojih praksah, ritualih, skritem in (občasno) strogo varovanem znanju in izključevanju neposvečenih množic) prav znanost sama, saj so potrebna leta indoktrinacije, težki testi, huda kritika znotraj stroke in divja nasprotovanja med strokami, preden se iniciranec povzpne do naziva vélikega mojstra.

Ker je bila ura že pozna in luna vse bolj polna, je tudi naš pogovor (končno) zavil na bolj spiritualna pota, kjer smo se posvetili še osebnemu in subjektivnemu dojemanju tega, ker je okultno.

Prevladujoče mnenje je bilo, da je okultno kratko malo tisto, česar ne vemo – v smislu tistega, čemur ne najdemo odgovora. Okultno v tem pogledu je tisto, posamzniku lastno, osebno (subjektivno) zaznavanje in razlaganje, torej povsem osebna percepcija »stvarnosti,« v kateri se okultno manifestira kot poskus preseganja fizičnega oz. čutno zaznavnega.

Osnova temu iskanju in stremljenju po preseganju fizičnega je večno človeško vprašanje minljivosti. Prav človeška minljivost naj bi bila podlaga iz katere navdih črpajo vse (okultne) struje in pojavi, kajti na zavedanju lastne minljivosti temelji vse človeška percepcija. V središču osebne izkušnje okultnega stoji skrivnost življenja, kjer gre za osebno dojemanje okolja med človekom in svetom, za vprašanje »kako sem jaz v svetu?«

Vsak človek je sam sebi največja skrivnost, naše lastno bivanje nam je osebna izkušnja okultnega, pri čemer nas povezuje posvetna »tolažba,« da so vsi ljudje enako izgubljeni v tem svetu kot mi sami. V naravi izkušnje se (v toku naše debate) tudi oblikuje distinkcija med okultnim in okultizmom, pri čemer je okultno osebna izkušnja posameznika, medtem ko okultizem nastane, ko si nekdo (posameznik ali skupina) to skrivnost življenja prilasti in trdi, da pozna resnico te skrivnosti in je ta skrivnost neskrita samo znotraj te dotične skrivne združbe. Na ta način okultizem izkorišča človeško zavedanje in iz njega izhajajoč strah pred minljivostjo in smrtjo, z namenom vzpostavitve monopola nad (skritim) znanjem, ki je človeškemu bitju inherentno.

 

Demanti:

V debati smo sodelovali člani in simpatizerji kluba tukaj&zdaj, ki smo svoja mnenja prispevali in izmenjevali dobronamerno in povsem prostovoljno.

Pogovorni večeri so namenjeni predvsem prijetnemu preživljanju prostega časa ob živahni in uravnoteženi debati. Naši zaključki in ugotovitve nikakor niso predmet strokovnega ocenjevanja in presojanja, njihov namen je predvsem spodbuditi lasten tok razmišljanja v vsakem posamezniku.

Veseli bomo vaših dobronamernih komentarjev in udeležbe na kateri od naših prihodnjih Družboslovnih sred.

Družboslovna sreda: “Kakšna sta pomen in vrednost branja?”

V septembru 2014 smo pričeli novo sezono našega niza pogovorov, Družboslovnih sred.

V naši prvi diskusiji smo premlevali POMEN IN VREDNOST BRANJA.

Vprašanje “Kakšna sta pomen in vrednost branja?” smo skušali osvetliti z različnih zornih kotov in vidikov: kako je branje vplivalo na razvoj človeške duševnosti? Kakšna je njegova vloga pri tkanju medčloveških odnosov? Kako se je skupaj z razvojem bralne kulture spreminjal človekov pogled na svet? Kako je branje sooblikovalo našo predstavo o okolju, ki nas obdaja? In nenazadnje, kakšna je vloga branja danes – je ohranilo svoj revolucionarni potencial? Kakšno vlogo bo imelo v naši prihodnosti?

 

Jean-Honore Fragonard: Bralka
Jean-Honore Fragonard: Bralka

 

Demanti:

V debati smo sodelovali člani in simpatizerji kluba tukaj&zdaj, ki smo svoja mnenja prispevali in izmenjevali dobronamerno in povsem prostovoljno.

Pogovorni večeri so namenjeni predvsem prijetnemu preživljanju prostega časa ob živahni in uravnoteženi debati. Naši zaključki in ugotovitve nikakor niso predmet strokovnega ocenjevanja in presojanja, njihov namen je predvsem spodbuditi lasten tok razmišljanja v vsakem posamezniku.

Veseli bomo vaših dobronamernih komentarjev in udeležbe na kateri od naših prihodnjih Družboslovnih sred.