življenjska zgodba idrijske čipke – kratek oris

Najstarejša pisna omemba čipke sega v leto 1696. Poti in nastanku čipk pa bolj pregledno sledimo v drugi polovici 19.stoletja, potem ko je klekljanje v Idrijo prinesla žena rudniškega inženirja s Češke, obe deželi sta bili tedaj sestavna dela avstro-ogrke monarhije. Žene idrijskih rudarjev so sprejele klekljanje za svoje, saj so z izkupičkom izdelanih in prodanih ali zamenjanih čipk bogatile svoje gospodinjstvo.

Strokovno šolanje je bilo podprto s strani dunajskega trgovskega ministrstva, tako da so se poleg šole v Idriji odprle šole še v Poljanski dolini, Cerknem, Selški dolini in na območju Trnovskega gozda. Ivanka Ferjančič, znamenita ženska v zgodovini idrijske čipke, se je šolala na južnem Tirolskem, zgodovinski viri pa jo omenjajo kot uspešno učiteljico klekljanja v Idriji.

Izdelava čipk se je s prvotnih metrskih čipk s širokim risom (7 parov klekljev in bolj debel sukanec, najpogosteje lan ali bombaž) obogatila še z zaključenimi čipkami, po letu 1920 pa se je vse bolj začel uporabljati ozki ris (5 parov klekljev). Po koncu II. svetovne vojne se je s tem ročnim delom ukvarjalo veliko število upokojenk, ki so si s tem izboljšale skromne pokojnine.

Konec 20.st., predvsem po letu 1990 že lahko sledimo odpiranju raznih galerij, ateljejev, ki ponujajo čipke, bodisi kot dekorativno dopolnilo stanovanju (prti, zavese, različni prtički,…) ali dopolnila h garderobi  (k osebnemu perilu, bluzam, oblekam…), tu naša domišljija ne pozna meja. Tako se čipka širi, saj od odprtja šole, leta 1876, pa do današnjih dni še vedno vabi mlade  in stare, da si s klekljanjem razširijo znanje te čudovite obrti, prenašajo tradicijo iz roda v rod in da ime malega rudarskega kraja med hribi ne zamre, saj se mu je ime že delno  izgubilo z zaprtjem nekdaj zelo pomembnega in znanega rudnika živega srebra v Idriji.